Neverjetna potovanja Sofije, Tinke in Urha

Za konec sva si privoscila se najlepse karibske plaze Mehike. Zacela sva v Tulumu, sla skozi Playo del Carmen in na koncu pristala na Isli de Mujeres. Od vseh treh destinacij se nama najbolj dopade Isla. To je otok blizu Cancuna, kjer sva v nekem socialnem hostlu, samo je pa plaza zato bozanska (kot za na razglednice). Beli pesek, palme in turkizno morje. Kulturno sva se nehala izobrazevat (ruine, muzeji, opere...), zato pa samo se lezima in se redima. Domov boma prisla kot kaka dva oprazena pujseka:) No ja, danes sva si celo izposodla bicikle za cel dan (samo sma jih po dveh urah vrnila, ker naju je na 30 stopinjah skor kap trofla:). V Playi del Carmen sva se spet sla potapljat in sva videla.... ZELVE!! Ogromne karibske zelve, ki lahko docakajo tudi cez 100 let (preverjeno v Finding Nemo). Iz nocnega potopa pa ni blo nic, ker se nisma hotla potapljat v tako visokih valovih in je zato Urh zablefiral diarejo. Mogla sva celo iti po zdravnisko potrdilo (zdravnik je bil seveda na cisto dr...

Yeaahhhh, koncno sma nasla najine opice, skrite globoko v dezevnem pragozdu (sedaj tudi vema zakaj ni samo pragozd). Fotrala sma divje Howler Monkeye!! Nato se je pa najin vodic se pogovarjal z njimi, res carsko. Malo manj carsko pa je blo, ko je Urha opica polulala po glavi (vsaj za njega:). Vecerjala sva pri domacinih, seveda njihovo specialiteto kokosov riz s fizolom in cetrt nogice od piscanca. Aja, to vse se je dogajalo v Baboon Sanctuary globoko v srcu Beliza. Pred tem sva dva dni polezavala na karibskih pescenih plazah Placencie. Belize je kr orenk drazji kot pa drzave ki sva jih obiskala do zdaj in tudi na Yucatanu ne kaze kaj boljse. Trenutno sva v Tulumu (Mexico), ki ga bova vredu raziskala sele jutri, danes je fiesta:). Fajn se mejte Rajher&Bostjan PS za Snello: Cestitajte Jadranki ob rojstvu fantka!!

Po tednu internetnega mrka sva spet nazaj - pametnejsa in lepsa. Na Roatan sva koncno prispela po stevilnih prestopih na gvatemalskih in honduraskih prevoznih sredstvih (coln, minibus, cikenbus, taksi, trajekt,...). Glede na vse kolobocije sva pricakovala rajski otok, kar pa se je izkazalo za zmoto: hotel oz. cabana je bila super z izjemo treh pujsov (najinih cimer), ki pa so se na sreco drugi dan spokale drguam. Do baje najlepse plaze na Karibih je bilo treba hoditi ves kot pol ure ali pa placati vodni taksi (zato sva sla tja le enkrat). Tudi cene na otoku niso ravno okolju prijazne - vse je v dolarjih, zato sva si kuhala sama in se prve vecere iz ekonomskih razlogov kratkocasila doma. Druzbo so nama delale mravlje, scurki, kure, vesc, macke, kuscarji in najini prijatelji gekkoti. Tretji dan najinega otoskega bivanja je bilo valentinovo in obenem dan najine spontane odlocitve o novem skupnem hobiju: kickboxing ... saj ne:), potapljanje. Ja, prav ste prebrali, sla sva na tecaj potaplj...

Tikal (staro majevsko mesto sredi dzungle): Izjemni razgledi, mogocne stavbe (rusevine), bujna flora samo tistega kar sma si najbolj zelela videt, favne, ni bilo. Urh ni docakal svojih Howler Monkeyev, zato grema nekje v Hondurasu ali Belize v narodni park. Torej Tikal se zelo splaca pogledat, ampak je potrebno startat zgodaj, da se vidi soncni vzhod in ziva narava. Midva sva sla sele ob 8.00 in edine zivali, ki sva jih vidla so bile tri ptice in nemski turisti:). Vceraj sva se po reki Rio Dulce pripeljala do skritega mesta Livingston, do koder lahko prides samo po vodi. Nabavila sva si karti in s tem nevede dobila se gratis Tour po reki (termalni vrelci, otok kormoranov in ogled hisic domorodcev). Vse skupaj bi bilo zelo romanticno, ce ne bi lilo kot iz skafa, je pa bilo zato zelo zabavno. Na ladji sva spoznala anglezinjo, s katero si zdaj delima sobo. Livingston je popolno nasprotje Gvatemale, zelo karibski in Belizijski. Ogromno crncev in vzdusje je zelo tranquilo (take it easy). ...

Ze preckanje meje je bilo poglavje zase in zelo avanturisticno. Vozili smo se po ultra ozkih ulicicah, meja je bila pa kr na trznici. Ceste neasfaltirane in milimetrska voznja mimo stavb, prehitevanje v ovinke, skarjice in se vecji lezeci policaji kot v Mehiki. Cesnja na smetani pa so gvatemalski chicken busi. Ce je registriran za 50 ljudi, jih spravi gor se ziher dvakrat tolko, pa se kaka kura se najde zravn. Je pa zelo poceni. Po preckanju meje sva prisla direkt do Panajachela (beri panahasel), od tu pa z ladjico cez jezero Atitlan do majhne vasice San Pedro. Po priporocilih Lonely Planeta sva se namestila v baje enem izmed boljsih hostelov v vasi (nocema videt ostalih), stranisce in tus na enem kvadratnem metru, pod tusem odprt steker (zakaj pa ne), ce si sel na vece ti je kapljalo na glavo, ampak za 750 sit na noc, cisto OK:). Ogledalo pa je v Gvatemali ocitno pravi luksuz, zato je Urh ze skoraj podoben Dedku Mrazu. V SP sva spet srecala najina Juznoafricana, s katerima smo skup pr...

Po stirih dneh lenarjenja in uzivanja sva s tezkim srcem zapustila Zipolite. Pred tem sva si privoscila se par obilnih gurmanskih podvigov: ribjih vecerij, spagetov, slastnih zajtrkov in eksoticnih koktejlov. Nato je spet prisel cas Tinkinih divjih nacrtov... Ena ura divje voznje v prtlazniku camionete do Pochutle, nato 12 ur nocne voznje do San Cristobala, hiter check-in v hostel in nato direkt na poldnevni izlet na Kanjon del Sumidero, popoldan ogled mesta in drugi dan ze ob 6.00 zjutraj na pot proti Gvatemali (ce si kdo zasluzi svoj pridevnik je to Tinka:). Kanjon je bil dokaj zanimiv, se posebej krokodili in pelikani. Fascinantna pa je bila tudi voznja s colnom po sredini kanjona. Samo mesto San Cristobal je zelo zivahno in imajo odlicno kavo, ki jo tudi sami pridelujejo. Prijetno mestece, vendar nic kaj posebnega. Na vrsti je Gvatemala. Mehika nama je bila na splosno zelo vsec, od kaoticnega Mexico Cityja, do zivahne in prijetne Oaxace in San Crisobala pa vse do rajskih pla...

Buenas tardes, zadnji dan v Oaxaci ni minil ravno najbolje, na trznici sva jedla zelo neokusen Mole s se bolj neokusno in neprijazno postrezbo, ki je na koncu zahtevala se napitnino, poleg tega so naju med kosilom gnjavili z raznimi neuporabni izdelki, tako da so mi (Urhu) dvignili pritisk, ker med jedjo ima se pes rad mir! Vceraj sva za 245 km dolgo pot iz Oaxace do Pochutle porabila 8 ur, kar pa ni cudno, ker je cesta bolj zavita kot pa na Ljubelj in pri vsaki palmi nekdo vstopi oz. izstopi ali pa se na ovinku srecata dva tovornjaka, ki zaustavita celoten promet na edini cesti:). Celotna dolga pot pa je bila pozabljena, ko sva zagledala najin "hostel", ki bolj spominja na film Modra laguna, vsaj kar se slamnatih koc in plaze tice. Plaza pa... neverjetno, enostavno sva obstala kot prikovana, fini pesek, malo ljudi, cisto in toplo morje, ob plazi pa restavracije in barcki vsi zvecer osvetljeni z baklami. Pravo romanticno vzdusje (ooohhhh). Vceraj sma si privoscila vec...

Hola, zadnji dan v Mexico Citju sma prezivela vozeca se po kanalih Xocimilca, hranila veverice, ogledovala mojstrovine Fride Kahlo in Diega Rivere ter uzivala ob zvokih Mariachijev. Z novimi prijatelji iz Juznoafriske republike (za leto 2010 si je Urh ze rezerviral zastonj prenocisce:) sva vceraj prispela v Oaxaco (beri Vahaka), ki je pristno in prijetno mehisko mestece, nic kaj podobno Mexico cityju. Zaradi opozorila mame Nade (ki nama je natancno opisala postopek pridobivanja vode v Mehiki - iz kanalizacije) smo se zvecer iz preventivnih razlogov odpravili na dezinfekcijo zelodca. Odlocila sva se za degustacijo sestih razlicnih vrst Mezcala (ki je nekaksen bratranec tekile). Za zakljucek sma sla pa se malo v lokalni nightlife, kjer sva se pocutila zelo belo:). Danes sva obiskala Monte Alban, spet rusevine, kamni in veter. Zdaj pa si grema privoscit oaxasko specialiteto (poleg Mezcala) - Mole. To je omaka iz cilija, sadja, lesnikov, zacimb in cokolade. Znani pa so tudi po vroci cokola...

Lep pozdrav v Evropsko Unijo, midva sma srecno prispela, malo turbulenc pred Mexico Citiyjem tut ni skodlo najinemu apetitu (hrana na letalu je bila namrec obilna in odlicna (in seveda zastonj:)). Na letalisce naju je prisel iskat usluzbenec Hostela Amigo, ki je po zelo hitri voznji koncal pot s stavkom "This ride is free, but you can give me a tip if you want to.", kako lahko reces taksni prijaznosti ne:). Haile Gebre Silassi, Nelson Kipketer in vsi ostali Liberijci, Nigerijci in Eritrejci se lahko skrijejo pred najinim natempiranim one-day sprehodom, ki ga je zrezirala moja boljsa polovica in ji pridevnik v naslovu mocno ustreza. Sprehodila sva se namrec do osrednjega trga Zocalo, obiskala 5. najvisjo stavbo v Latinski Ameriki, sla po nadaljsi ulici v Mehiki, na vsake par metrov jedla Tacose, ki so zelo poceni (ceprav ne ves kaj jes, nama se zdi da so bli mozgani), obiskala dve Plazi, sla v zivalski vrt in na koncu vecerjala na Mercadu (trznica), kjer se je Tinka zaljubila ...