Neverjetna potovanja Sofije, Tinke in Urha

V prejšnji objavi sem malce prehitro preskočil na otok Mahé. Ne bom našteval števila prebivalcev ali površino otoka, temveč bom na hitro opisal pot iz Praslina na Mahé. Iz enega na drug otok lahko prideš z letalom ali katamaranom. Mi smo šli s slednjim. Morje je bilo res močno razburkano. že na četrtini poti je večino otrok začelo povračati jutranji obrok. In točno takrat je Tinka izjavila: "Kakšno srečo imava midva s Sofijo, da ji ni slabo." ter ji dala še košček Frutabele za pozobat. Tega nikoli ne izjavite, če še niste na sosednjem bregu. Ne vem, če je bilo pet minut za to izjavo, ko smo že brisali igrače, oblačila in njen stol. Sofija se je po "povračilu" seveda že smejala, stvari so pa še vedno smrdele :). Mahé - zahodna stran otoka Na otoku smo prevzeli avto in že smo po levi "odkruzali" na drugo stran otoka direktno do apartmaja  Anse Soleil Resort . Urejen apartma z velikansko teraso in fantastičnim pogledom na zaliv Anse a la Mouche ...

Praslin smo zapustili brez 100-ih rupij, ki nam jih Jean Paul ni mogel vrniti, saj mu je zmanjkalo denarja. Ampak je obljubil, da jih pošlje na La Digue v naš hotel. No. Ni jih poslal :). Imamo pa sliko z njim. Recimo, da je ta vredna 100 rupij :). Naša naslednja postaja je La Digue. La Digue Prva stvar, ki sem jo opazil - otok ima taksije in druga motorna kolesa. To je sprva udarilo kot veliko razočaranje, ampak tekom dni nam je prišlo kar prav. V bran otoka lahko omenimo, da velika večina ljudi uporablja kolesa - z nami vred. Kolesa smo najeli takoj na pristanišču, tako smo si tudi zagotovili, da nismo rabili po vročini vlačiti kovčkov do apartmaja, saj jih je mojstrsko na svoje kolo naložil naš izposojevalec koles. Hišica Chalets d`Anse Reunion  je bila res enkratna - eno nadstropje za Sofijo in eno za naju, situirana blizu centra, trgovine in take-awaya, vsega kar potrebujemo, da smo srečni :). Anse Source d´Argent in Anse Cocos Prvi dan smo šli na bližnjo plažo  A...

Afrika malo drugače Glavni naslov tehnično gledano seveda ne drži, saj je Tinka v rosnih letih že obiskala Maroko. Za vse nas tri skupaj, pa je to vendarle prvi stik s takoimenovano črno celino. Moram priznati, da sem bil tokrat izrazito pasiven pri samem planiranju dopusta, zato do vzleta letala v Zagrebu o Sejšelih nisem vedel praktično ničesar. Na tej točki bi pohvalil mojo ženo. Sicer je pohvala bolj jalova, ker zelo malo ljudi bere ta blog, ampak misel šteje ;). Pa da ponovim, kaj sem se naučil iz Lonelyja: - Sejšeli so sestavljeni iz treh glavnih otokov Mahe (ki je največji), Praslin (ki je najlepši) in La Digue (ki je najmanjši in baje brez avtov). Sicer pa štejejo 115 otokov, vendar so le zgoraj omenjeni dostopni navadnim smrtnikom kot smo mi. - Glavni jezik je francoščina, čeprav so bili dlje časa pod britanskim "vodstvom". Sicer vsi govorijo tudi angleško, zato komunikacija res ni problem. - Njihova enota je rupija. 16 rupij je 1 evro. - Imajo zelo drago pivo...

Bom najprej začel, kjer sem nazadnje končal – v Valladolidu. Plesni večer je bil za domačine to, da so zaprli del ceste in najeli skupino, ki je igrala salso, med premori pa smo ploskali, ko so čestitali za rojstne dneve plešočih. Njihovo plesanje me je zelo spominjalo na lastni poročni ples, ko me je Tinka naučila tista dva koraka, ki sem ju bil sposoben odplesati. Zdaj je tudi uradno, da Mehičani niso najboljši plesalci. Preden smo se odpravili na Holbox smo obiskali še hišo/muzej, kjer živi zbiratelj John, ki s svojo soprogo že desetletja nabira mehiške umetnine. Nabralo se jima je že toliko stvari, da jih imata za celo vilo. V tej vili živita, vendar jo enkrat na dan odkleneta za radovedne oči turistov. Brez vstopnine seveda. Bili smo gostje in ne obiskovalci. V hiši najdeš freske, skulpture, slike, predmete, itd. iz različnih predelov Mehike. To je druga največja zbirka mehiške folk-art umetnosti. Obvezen ogled, če zatavaš v Valladolid. Isla Holbox Pa smo se prebili sk...