Bom najprej začel, kjer sem nazadnje končal – v Valladolidu.
Plesni večer je bil za domačine to, da so zaprli del ceste in najeli skupino,
ki je igrala salso, med premori pa smo ploskali, ko so čestitali za rojstne
dneve plešočih. Njihovo plesanje me je zelo spominjalo na lastni poročni ples,
ko me je Tinka naučila tista dva koraka, ki sem ju bil sposoben odplesati. Zdaj
je tudi uradno, da Mehičani niso najboljši plesalci.
Preden smo se odpravili na Holbox smo obiskali še
hišo/muzej, kjer živi zbiratelj John, ki s svojo soprogo že desetletja nabira
mehiške umetnine. Nabralo se jima je že toliko stvari, da jih imata za celo
vilo. V tej vili živita, vendar jo enkrat na dan odkleneta za radovedne oči
turistov. Brez vstopnine seveda. Bili smo gostje in ne obiskovalci. V hiši
najdeš freske, skulpture, slike, predmete, itd. iz različnih predelov Mehike. To
je druga največja zbirka mehiške folk-art umetnosti. Obvezen ogled, če zatavaš
v Valladolid.
Isla Holbox
Pa smo se prebili skozi notranjost Yukatana vse do njegovega
skrajnega severa, kjer počiva otok Holbox (prebere se Holboš). Že od začetka je bil najin načrt, da na tem otoku delava –
NIČ. In to sva tudi bravurozno udejanjila. Vseeno pa imava nekaj zanimivih
podatkov in opazk glede tega otoka.
Slaba stran otoka
Isla Holbox je na žalost že najden dragulj turistov. Vsak
dan se iz celinske Chiquile vsake pol ure zapelje trajekt s turisti na Holbox.
V našem primeru in tem letnem času je bil trajekt na tri četrt prazen. Kar
strah me je pomisliti, kako je tam med glavno sezono, saj je bil otok že zdaj precej
poln.
O Holboxu sva prebrala, da je otok na katerem ni
avtomobilov. Kot na Gili Meno oz. Air. Seveda sva takoj zastrigla z ušesi, saj
ni kaj lepšega kot otok brez avtomobilov. Na voljo imajo samo nekaj
»Golfcartov«. No. Nekaj jih je bilo tukaj pred petimi leti. Sedaj jih je mnogo.
Ne moreš stopiti na ulico, brez da te skoraj ne povozi to malo skropucalo od
vozila. Ulice so tudi popolnoma razorane (baje zaradi nedavne nevihte, ampak ne
verjameva). Otoku zaradi trume turistov
tudi večkrat zmanjka vode. Nam se to k sreči ni zgodilo.
Na Holboxu živijo tudi zelo zanimivi škodljivci – rakuni.
Vsak večer smo jih videvali, ko smo se vračali iz večernega obhoda centra
»mesta«. So neustrašni in radi delajo neumnosti (zafrkavajo mačke, raznašajo
smeti, se udomačijo na strehi, itd.). Nam niso naredili hudega, Sofiji so bili
celo všeč. Nenazadnje jih ne vidimo vsak dan, pa še svoje natikače je vestno
pospravljala, ker sva ji rekla, da jih bodo drugače rakuni vzeli. Namesto Muce
Copatarice je bil Rakunjač Natikač :).
Dobra stran otoka
Turkizno morje. Filmski sončni zahodi. Odlična morska hrana.
Večerno dogajanje. Če so ti všeč ptice, jih imaš na tem otoku ogromno. Midva
nisva ornitologa, ampak pelikane in čaplje sva prepoznala. Flamingov se nismo
odpravili iskati, ker jih baje vidiš le od zelo daleč in smo zato raje
poležavali na plaži kot se pol dneva cjazili na čolnu. Kilometrske peščene
plaže so raj za otroke in malo starejše otroke, žal pa tudi tukaj ni šlo brez
trave (je je bilo pa vsaj občutno manj kot v Tulumu). Tako smo dneve
preživljali po ustaljenem urniku: zajtrk na plaži, kopanje, poležavanje, kosilo
na plaži, kopanje, poležavanje, pijačkanje ob sončnem zahodu, sprehod, večerja.
Slovenci in Holbox
Na otoku smo po naključju spoznali tudi simpatično Primorko
Mio, ki je s svojim možem solastnica uspešnega hotela Tribu. Na otoku je že 9 let in dva od njenih treh otrok sta rojena
v Mehiki.
Otoku se vidi, da je v fazi tranzicije med preteklo
umirjenostjo in prihajajočo pompoznostjo. Plaže so po večini že hotelska last,
vendar se še najde kakšna senca za prosto popotniško dušo. Slej kot prej bo
tudi tukaj postal Cancun, zato ne odlašajte in čimprej tja, dokler še te malo
svobode ne zmanjka :).
Ko to pišem, smo že na letalu domov. Bilo je kratko in
sladko. Mehika je za naju nekaj posebnega, saj je bila to najina prva skupna
čezoceanska destinacija. Tudi Sofiji je bil izlet zelo všeč – v prostosti je
videla eksotične živeli (npr. iguane, coatije in rakune), gledala lightshow na
majevskih ruševinah, kolesarila čez Golden gate Bridge in se kopala v karibskem
morju (njene besede o izletu so bile malo drugačne, zato sem jih moral
ubesediti v jezik odraslih :).
Se že veselimo naslednjega potovanja, saj bomo šli spet v
azijske vode (tudi dobesedno) :).
|
Sofiji je všeč mehiški folk-art |
Comments