Japonska 2024 – Japonsko razodetje v Osaki in Hiroshimi

Here we go again

Italijansko-kitajski blues

Japonsko potovanje se je začelo dokaj nemirno. Večer pred odhodom so nam sporočili, da je naše rezervirano stanovanje v Brescii poplavljeno. K sreči rezervacija novega ni bila občutno dražja in zahvaljujoč Bookingu hitra in neboleča navkljub kratkemu terminu. Še vedno bolje odpoved stanovanja, kot pa, da nam odpovejo let, tako kot lani za Brazilijo. Po prespani noči v Brescii smo imeli samo še 1h do Malpense, od koder smo preko Šanghaja poleteli do Osake.

Prečkanje Kitajske je tudi svojevrstno doživetje. Čeprav je bil Šanghaj samo tranzitno mesto, že vnaprej opozarjam vsakogar – vzemite si čas za tranzit. Prstni odtisi, preverba temperature, trikrat kazanje potnih listov, podpisovanje »declaration form«-a. Vse to terja svoj čas. Nam je vzelo dobro uro.

Po Italiji in Kitajski smo končno prispeli na naš cilj: Japonsko!

Italijanski pitstop v Padovi

Osaka - blagoslov za čutila

Naj za začetek omenim, da sem potovanje začel po dveh dneh brez kave in na Sikapurjih, saj sem imel trebušne težave. Neprijetno, ampak dokler pridem čez kitajsko mejo, očitno ni kritično. Zakaj to tukaj omenjam? Ker je bil to razlog za takojšnje spoznavanje japonskih stranišč. In vse, kar lahko porečem na njih, je to, da so presegla naša pričakovanja. Že na letališču, kjer je bil zgolj osnovni model, je le-ta ponujal večji komfort kot vsa stranišča v najprestižnejših ljubljanskih hotelih. Nastaviš si lahko:

Gretje straniščnega obroča (nastavljivo od toplo do vroče)
»No smell« tipko
Tri vrste potegovanja (daljše, krajše in ECO)
Tri vrste curkov za čiščenja zadnjice (nastavitve so možne za jakosti in usmerjanje)
Gumb za glasbo
Še vsaj 10 gumbov, ki jih nisem razumel :)

Urogenitalna perfekcija!

Dovolj sedaj o njihovih sanitarijah. Prišli smo v Osako. Drugo največje mesto na Japonskem in meka za dobro hrano in zabavo.

Bom začel s kulturnim in zabavnim delom. Zahvaljujoč Tinki smo bili spet vsaj delno kulturno aktivni. Obiskali smo grad Osaka, ki je bil porušen in ponovno sestavljen (17 st.). Kaj več o tem gradu ne vemo, je pa največja kulturna atrakcija Osake (žalostno, da vemo več o njihovih straniščih kot o njihovi zgodovini). Grad je od zunaj lep, od znotraj ga nismo videli, ker je bila prevelika gneča. Bolj po pomoti kot načrtovano smo tudi prečkali manjši tempelj imenovan Hozen-Ji, ki kraljuje sredi Dotonbori območja. Kaj je to Dotonbori območje? V Osaki sta dve najbolj znani območji za pijačo, jedačo, zabavo in nakupovanje. To sta Dotonbori in Shinsekai. V teh predelih ti zapolnijo tri najpomembnejša čutila.

Slušno te prevzame ropot množic, žvenket iger na srečo in piskanje retro arkadnih iger.
Vidno polje je zasičeno z neonskimi reklamami, utripajočimi lučmi odprtih restavracij in izstopajočih kičastih figur kuharjev, zmajev in rakov (nad restavracijami namreč visijo orjaške figure hrane, ki jo restavracija ponuja).
Vonj prepleta različne kuhinje in obroke, ki smo se jih tudi sami lotili z radovednim trebuhom.

Japonci so tehnološko zelo napredni – o tem bom najverjetneje pisal po obisku Tokia. Mene pa so v Osaki najbolj navdušili s svojimi retro arkadnimi igrami. Za 100 jenov (60 centov) lahko igraš legendarne igre kot so: Double Dragon letnik 1987, Bomberman letnik 1983, Super Mario Bros. letnik 1985. Geek nebesa.

V vsakem mestu gremo tudi na kakšno visoko točko, da si v miru pogledamo celotno mesto iz ptičje perspektive. V Osaki smo šli na Umeda tower ki je arhitekturno zelo zanimiv, do vrha te pripelje dvigalo z razgledom, na vrhu pa si lahko ogledaš mesto iz vseh smeri. Vidiš predvsem sive stavbe. Nič pretirano spektakularnega. Mogoče bi se ogleda morali lotiti ponoči. Drugi višinski podvig smo opravili na Ferris Wheelu v Dotonboriju. To je bilo malo manj visoko, a še vedno zabavno (smo šli ponoči).

V Osaki bi se dotaknil še kulinarike. Imam občutek, da bom o tej temi še kar nekajkrat pisal na tokratnem potovanju. Jedli smo kar nekaj lokalnih specialitet. Poudaril bi naših 5 favoritov v naključnem vrstnem redu:

Okonomiyaki – debela japonska palačinka iz kuhanega zelja, jajc, moke in dodatkov po želji (mi smo imeli rakce, lignje ter meso), ki jo pred tabo spečejo na vroči plošči sredi mize. Zraven je še cel kup nedoločljivih začimb in omak.
Yakisaba – rezanci z zelenjavo in dodatki po izboru na vroči plošči.
Takoyaki – to je japonski burek. Fastfood par excellence. Ocvrte kroglice polnjene s hobotnico.
Unagi – Sofija je končno poizkusila jeguljo. Zelo okusno. Jaz sem poizkusil jeguljina jetra – ne tako zelo okusno.
Fugu – jedli smo smrtonosno ribo napihovalko. Natakar nas je pomiril, da je odkar so zamenjali kuharja, veliko manj smrtnih žrtev. Tako smo veselo ugriznili v ta prepovedani sadež. Jedli smo njeno kožo in meso, ocvrto ter ala carpaccio. Ni kaj posebnega. Lahko pa rečemo, da smo jo jedli. In preživeli.

Osako smo kar dobro obdelali, čas je, da skočimo na Metekvlak (Bullettrain) in se izstrelimo proti Hiroshimi (no pun intended).

Hiroshima – zgodovina spreobrnjena v turizem

Hiroshima je, glede na google, eno izmed bolj sončnih mest na Japonskem. V času našega obiska je seveda deževalo :). Vseeno smo opazili, da je Hiroshima bolj odprto in zeleno mesto od Osake. Bolj se da dihati, ker so ulice širše in je manj ljudi. Seveda pa to ni razlog zakaj je Hiroshima najbolj znana. Mesto ima temno in žalostno preteklost.

6.8.1945 je bil datum, ko se je čas na svetu ustavil. Predvsem pa se je za vedno ustavil 140.000 umrlim Japoncem in Korejcem (vsak deseti umrli je bil Korejec) pri ameriškem bombardiranju Hirošime. Ogledali smo si mesto, kjer je bila odvržena prva atomska bomba in kjer še zdaj stoji napol porušena stavba po imenu Atomic Bomb Dome. Bomba je eksplodirala v zraku, le par metrov stran od konferenčnega poslopja, ampak ga ni porušila v celoti (za razliko od vseh ostalih stavb v okolici). Zgradba je sedaj zaščitena in služi kot spomin na grozljiva dejanja ameriške politike. Obiskali smo še spomenik otrokom, ki je bil postavljen v spomin deklici Sadako, ki je preživela bombardiranje, ampak je zaradi sevanja dobila levkemijo in umrla še preden je lahko dodobra povedala svojo zgodbo. Sedaj ta spomenik na dan obišče na tisoče turistov iz Japonske in celega sveta.

Ker sva želela Sofiji pokazati, kakšne posledice pusti atomska bomba, sva jo peljala v Hiroshima Peace Memorial Museum. Na torek nismo ravno pričakovali gneče, a nismo računali na trume šolskih izletov in res ogromno turistov (vključno z nami). Namesto, da bi si v miru ogledali slike in šli skozi zgodovino, so nas bolj ali manj potiskali skozi muzej. Nekaj podobnega smo že doživeli v Versaillesu, ampak tako divje vseeno ni bilo. Več sem pričakoval od načeloma odlično organiziranih Japoncev :). Bo dovolj muzejev za nekaj časa.

V Hirsohimi smo si ogledali še grad Hiroshima, ki je postavljen v bližini baseball stadiona. Lušten sprehod in simpatičen grad, ampak zaradi dežja smo hitro pobegnili v pristno Japonsko »Izakaya« gostilnico na nepozabno večerjo. Izakaya je tradicionalni japonski bar/gostilna, kjer v natrpanem prostoru uživaš v hrani in pijači brez enega angleškega prevoda :). Spoznali smo tudi natakarja, ki je leta 2014 nastopal na Lentu v Mariboru. Svet je res majhen. Link njegovega nastopa: (Hirošima-Maribor naveza 2014/15).

Škoda, da smo si za Hiroshimo vzeli le en dan časa. Kakšen sončen dan več bi verjetno pustil še lepše spomine. Ampak nimamo časa za nostalgijo. Gremo naprej. Naslednja postaja bo zelo vroča. Gremo v Beppu :).