Brazilija 2023 - Plaže Fernando de Noronhe in zabava v Recife 🌅💃

Nov dan, novo letalo, novi problemi

Prehitro smo se veselili poleta proti Fernandu. Eno uro pred boardingom (ob cca 19:00) v Campo Grande smo dobili sporočilo, da bo let prestavljen za cca. 2 uri. To seveda pomeni, da bomo zamudili povezovalni let iz Sao Paula v Recife in naslednjega iz Recifeja na Fernando. Torej je potrebno hitro reagirati. Pohopsali smo najbližjega zaposlenega (po imenu Angel) letalske družbe Azul, da nam je pomagal pri iskanju novih kart, saj smo imeli najbolj zapleten urnik poletov od navzočih. Pri prevodu smo si pomagali z google translateom in prijazno punco, ki nas je potem tudi spremljala del poti. Novi plan je bil tak:

- 23:30 -1:30 Novi let iz Campo Grande v Sao Paulo oz. Campinhas bo ob 23:30. V SP bomo pristali okoli 1:30.

- 1:30 – 6:00 Azul nam plača 30 min oddaljen hotel v SP, kjer smo dobili sendviče, se ulegli za 1h10min in morali nazaj z avtobusom ob 4:00, ker smo imeli ob 6:00 let v Recife, kjer smo pristali ob 9:00 (mesta so v različnih časovnih pasovih).

- 9:00 – 15:00 V Recifeju smo se morali zmeniti še za odpadli let na Fernando, saj tega gospod Angel ni mogel urediti iz Campo Grandeja. Po enournem čakanju na Azul »counterju« smo le dobili potrditev. Uredili so nam let ob 12:10. Ob 14:50 po lokalnem času smo prispeli na Fernando (5h kasneje kot bi naj – vseeno dokaj dobro glede na to, da je sprva kazalo, da bomo prispeli z enodnevno zamudo).

Mogoče omenim še to, da smo kot kompenzacijo dobili vavčer za 120€, ki jih lahko v naslednjemu mesecu koristimo pri AZUL-u. Vavčerje smo podarili naši prevajalki.

Naj dodamo še to, da smo že pred prihodom v Brazilijo 2x zamenjali karte za Fernando, saj je prvi let z GOL odpadel zaradi omejitve pristajanja velikih letal na otoku, letalska družba pa nima drugih letal. Drugi let z Azul-om je odpadel iz neznanih razlogov, vseeno smo plačali še tretjega, ki pa se (kot zgoraj napisano) tudi ni izvedel po planu. Navkljub vsem kolobocijam smo končno prispeli na tako težko želeni otok: Fernando de Noronha.

Fernando de Noronha – prvi vtisi

Sonce, morje, plaže in caipirinhe! Prvi dan nismo imeli več kaj prida energije, zato smo šli najprej do agencije in si za naslednji dan organizirali celodnevni vodeni ogled otoka ter dan kasneje še poldnevno plovbo z ladjo okoli otoka (cca. 230€). Za dodatnih 60€ so nam organizirali celo angleškega vodiča, da ne bomo pobirali samo drobtin od informacij. Zvečer smo ga mahnili na najbližjo plažo, ki je bila oddaljena 20 minut hoje po hribu navzdol. Sončni zahod je bil vse kar smo uspeli ujeti. To pa tudi ni slabo :).

Praia do Sancho

Pozerka na otoku

Plaža Conceicao

Vodeni ogled Noronha Tours.

Dan za ogled celotnega otoka. Bruno, naš angleško govoreči vodič, nas je z neke vrste Jeepom vozil po otoku. Ogledali smo si najlepšo plažo na svetu po izboru Tripadvisorja za leto 2023 -> plaža Praia do Sancho. Lahko potrdimo, da je res sanjska. Od daleč smo si ogledali Praia Leao, bolj zanimiva pa je bila njena soseda Praia Sueste, kjer se sicer ne smeš kopati, lahko pa fotografiraš morske pse na en meter razdalje, saj plavajo čisto ob obali. So nam zabičali, da lahko gremo v vodo največ do gležnjev. Nato nas je Bruno peljal na kosilo, preden smo se šli kopat še na drugo plažo, pristaniško plažo Porto de Santo Antonio, ki pa je ne priporočamo. Res lahko vidite želve in voda ni tako razburkana, vendar pa okolica ni najbolj prijetna za oči. Sofiji je bilo vseeno všeč, saj so bile želve tako blizu, da se je ena celo zaletela vanjo :). Naslednja postaja je bila zaliv z morskimi psi (ki pa so se bolj slabo videli zaradi razburkanega morja), preden smo si šli ogledat spektakularen sončni zahod na Mirante forte do Boldro. Dober in naporen dan.

Mogoče še beseda o Brunu :). Ali pa bom začel drugače. Bili smo skupina 10 ljudi, kjer smo samo trije znali resnično angleško. In ja. Tretja je bila Sofija :). Bom dal en primer njegove angleščine. Ko smo čakali na sestop za plažo do Sancho (moraš se ritensko spustiti po zelo strmih stopnicah in nastane gneča zaradi »močnih« in nerodnih Brazilcev) je ostalim v skupini 5-10 minut zaneseno razlagal in kazal na ptiče, morje, okolico, mahal je z rokami in se smejal. Seveda nas je zanimalo, kaj je povedal, zato smo prosili za razlago v angleščino. Bruno je strokovno povzel njegovo razlago: »Grey bird, white bird, different.« In smo šli naprej. Vrhunska naložba v prevajalca :).

Spust na plažo Sancho...

... se splača

V ozadju dva brata

Baby shark (too too too too too)

Odličen zaključek dneva

Ladja in buggy de Noronha

Že drugi dan zapored smo bili prepuščeni tujim rokam, da nas vodijo in nismo se počutili preveč sproščeno. Saj plovba z ladjico je bila simpatična. Videli smo celo jato delfinov (ki meni itak niso všeč), videli smo Fernando še iz druge perspektive in verjetno bi izvedeli še kakšno informacijo več, če bi znali portugalsko, saj je vodič na ladji znal zgolj portugalščino (ni bil poliglot tako kot Bruno). Na srečo je ta ogled trajal samo polovico dneva, ostalo polovico smo si nato najeli stole (nujna investicija na peščeni plaži) in senčnik na plaži Praia Conceicao in uživali na soncu, morju ter pili caipirinhe ob sončnem zahodu s pogledom na Pico de morro, ikonično skalnato formacijo, ki jo lahko vidiš z vseh strani otoka! Tako kot smo si to tudi predstavljali.

Zadnji dan smo si sposodili razpadajoči Buggy in se še sami podali na raziskovanje otoka. Vsem trem je bil to tudi najboljši del in dan na Fernandu. Ponovno smo obiskali plažo Sancho, nato se še enkrat ustavili na Boldroju, potem pa snorklanje v polmetrski globini na plaži Atalaia. Za Atalaijo je zanimivo, da moraš rezervirati termin, saj na pol ure spuščajo na plažo samo 10 oseb naenkrat. Glede na velikost naravnih bazenov v katerih se snorkla in globino vode, je to tudi smiselno. Dan smo ponovno končali na naši plaži Conceicao s Caipirinho v roki.

Zadnje gume navznoter

Delfini

Pot do Atalaie

Atalaia

Klasični zaključek dneva

Fernando de Noronha – končni vtisi.

Kdor pride na Fernando se mora zavedati ene stvari. To ni tipična Brazilija. Vsaj ne po cenah. Vse je 3-4 dražje kot na celini. Da sploh lahko stopiš na otok, je potrebno plačati dvojno takso (ena je turistična, ki je za nas 3 znašala čez 200Eur za 4 dni, druga pa je za nacionalni park, ta je za nas znašala 120Eur in velja 10dni). Videli smo tudi ladjo, ki prenaša vso smetje iz otoka. Na splošno so zelo okoljevarstveno naravnani. Stremijo k temu, da bo celoten otok na elektriko do leta 2030 (utopično po mojem mnenju), na letališču ti vzamejo vso plastiko, ki je vidna varnostnikom. Celoten otok je zelo čist. Isto lahko rečem za morje. Vidljivost je posledično fantastična. Je pa plavanje oteženo, saj je otok tarča nenehnih valov. Sofija je pri vstopu v morje videla tudi morskega skata v pesku, zato malo pozornosti ne škodi. Veliko je bilo napisov »Atencao« in »Perigo«. Padajoče skale, morski psi, močni tokovi, zaščitena narava, itd. Otok ima mnogo omejitev, kar pa po svoje ni narobe, saj s tem zaščitijo prebivalce in živali na otoku ter seveda tudi otok sam. Kljub vsem zapletom pred prihodom in našimi dvomi ali naj si privoščimo ta tropski paradiž, nam ni niti malo žal, saj je otok res rajski.

Nič še nisem omenil naše nastanitve. Pousada Naiepe. Močno priporočamo. Zelo so prijazni, sobe čiste, hrana dobra in ustrežljivost 24/7. Za suvenir so nam celo podarili keramično ploščico z osebnim dopisom.

S keramično ploščico v nahrbtniku, lepimi vtisi in polni caipirnihe smo odleteli na našo zadnjo destinacijo: Recife (oziroma v bližnjo Olindo).

Pousada Naiepe

V ozadju Praia do Meio

Praia Conceicao

Morro do Pico in v ozadju Dois Irmaos

Morro do Pico iz zanimive perspektive :)

Še zadnji pogled na Noronho

Samba de Olinda

Prileteli smo v Recife in se napotili direktno v bližnje mesto Olinda. Olinda je prijetno umetniško mesto, z veliko cerkvami in eno res dobro razgledno točko Alto da Se. Obisk Olinde za vikend je zadetek v polno. Zvečer smo našli bar, kjer so predvajali finale Cope Libertadores: Fluminense:Boca Juniors in plesali na brazilske ritme. Imeli so tudi ulične zabave na zloglasni ulici Amparo. Ni se nam bilo težko asimilirati :). Vztrajali smo, dokler je Sofija imela moči.

Naslednji dan smo si ogledali še Recife in naleteli na karneval. Zanimivo da so bili našemljeni zgolj starejši ljudje. Bilo je veliko stojnic in polne ulice ljudi. Ukradli nam niso ničesar :). Seveda je ta dogodek daleč od karnevala v Riu, ampak tako smo okusili vsaj delček te brazilske karnevalske histerije. To je bil tudi odličen zaključek Brazilije. Nato se je začela dolgo pot proti domu.

Sredi srca Olinde

Mercado

Pogled na Recife

Barvite ulice Olinde

Imeniten grafit

Karneval v Recifeju

Letalska norišnica

TAP Portugal je poskrbel, da smo ponovno obtičali v Lizboni. Res neverjetno. Na check-inu v Recifeju so nas obvestili – let ima 4h in 55 min zamude, zaradi tehnične pomanjkljivosti. To je seveda pomenilo, da nimamo možnosti ujeti povezovalnega leta v Benetke. Na TAP sem že poslal 3 uradne pritožbe za povračilo denarja, očitno bom moral poslati še tri. Namesto 6.11, se sedaj vračamo 7.11. Dobre strani so, da so nam našli zares dober hotel Sana International in zadnje ure ponedeljka smo preživeli še v Ocenariju, da smo se malo pomirili.

Vseeno ne bomo pustili, da nam vse te zamude in odpovedi letov do Brazilije in nazaj pokvarijo dopust. Skupaj smo imeli 3 odpovedi in 2 daljši zamudi (kjer smo zamudili povezovalne lete) ter eno krajšo, ki ni imela vpliva na prihod na končno destinacijo pri 11 letih. Kar dobra statistika :).

Boleč pogled na tablo

Na enem izmed čakanju na letala

Brazilija – Sim o Nao?

Brazilija nas je očarala predvsem s prijaznimi ljudmi, ki ti pomagajo tudi če te ne razumejo (angleško govori res le peščica ljudi). Država nudi raznovrstne izkušnje in nam je v dveh tednih uspelo doživeti le drobec znamenitosti. Navdušeni smo bili nad mogočnimi slapovi v Iguazuju (ki so jih ta teden zaprli zaradi prevelike količine vode), Pantanalom, Riom in seveda tudi Fernandom. Vsak od nas je imel svoj highlight. Meni je bil najbolj všeč obisk tekme v Riu med Vasco da Gama in Flamengom, Sofiji plaže in morje na Fernandu, Tinka pa se kot vedno ne more odločiti med naravo v Pantanalu in sproščenim vzdušjem ter pokrajino na Fernandu. Poleg ljudi in narave smo kot vedno uživali tudi v gastronomiji. Od zajtrkov s palačinkami iz tapioke, svežim sadjem (Sofija se je najedla ananasa za celo leto naprej in nazaj), amazonskega acai, sočnih steakov (picanha) pa do morskih specialitet (moqueca de peixe e camarao – škampi in riba v kokosovi omaki; camarao na maranga – škampi v slastni kremasti omaki z marakujo, gratinirani v pečeni buči), vse je bilo odlično in naredili smo si dobro oblogo za prihajajočo zimo. Skupaj smo mnenja, da se Brazilijo vsekakor splača obiskati. Brazilija Sim :)