Japonska 2024 - Iskanje zena na polotoku Kii

Polotoka Kii smo se lotili zelo ambiciozno. Iz Kumamota smo spet zajahali brzovlak in švignili proti Osaki, kjer smo ponovno prevzeli Toyoto, ki jo bomo tokrat imeli kar 11 dni za svoje prvotno prevozno sredstvo. Naslednji cilj: Nara.

Naro bomo tokrat opisali v dveh delih. Sofija je imela veliko željo, da tudi ona doda svoj pečat na tem blogu. Prvi opis Nare bo napisan skozi Sofijine oči, drugi bo moj, da bo lažje tekel miselni tok.

SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT

Nara – domovina jelenov in srn

S shinkansenom smo se odpeljali iz Kumamota do Osake, kjer smo najeli avto in se odpeljali v Naro.

Najprej smo šli na kosilo, tam smo srečali 2 Slovenca. Z njima smo pojedli obrok, potem pa smo se odpravili naprej. Med potjo sta mi mami in ati razlagala kaj pomeni ironija. Čez 15 minut smo prispeli do templja obkoljenega z uganete čem? Z jeleni! Če jim nisi želel dati hrane, so te ugriznili, vendar smo mi imeli to srečo, da nas niso, čeprav nismo imeli hrane za njih. Imeli so tudi srne in bile so povsod. Zdaj pa dovolj o jelenih, gremo na to, kar smo prišli raziskati! Tempelj je bil obdan z lučmi, ki so jih prižgali na prazniku, vendar je bil ta že maja. Nekatere luči so bile modre, nekatere pa rumene in vsaka je imela drugačen čudovit vzorec. Na večini so bile srne in jeleni. Za pot nazaj smo se morali prebiti mimo cele skupine večinoma srn. Ko smo se pogovarjali po telefonu, nam je ena od njih pojedla pol zemljevida. Po vsej tej zmedi, smo se odpravili do apartmaja.  Bil je lepo urejen in spali smo na tleh, kar mi je zelo všeč. Naslednji dan smo že ob šestih  vstali, da smo lahko odšli hraniti srnjad. Zgodila pa se je majhna težavica s parkiriščem (parkirali smo ravno tisti mesec, ko je parkirišče za 1 dan stalo 45 evrov oziroma 7500 jenov). Vseeno si nismo pustili pokvariti dneva, zato smo šli naprej. Jelenov nismo smeli hraniti, ker so zelo agresivni, zato so od nas dobile hrano le srne. Spet smo se uspešno prebili mimo srn, vendar smo tokrat prispeli drugam. Do največje bude v državi: Daibutsu. Meri 15 metrov in je obdana z več manjšimi budami. Po lepi izkušnjo v Nari smo odpotovali naprej.

SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT - SOFIJA INSERT

Hvala Sofiji za ta vložek. Zdaj pa naprej z mojim suhoparnim tarnanjem.

Nara – v iskanju zena in parkirišča

Nara je bivša prestolnica Japonske, preden je ta laskav naziv prevzel Tokyo v Heian eri po letu 794 - ta podatek smo kasneje dobili v Samurai muzeju v Kyotu. V današnjem času nima (pre)velikih stolpnic in je še vedno grajena v starejšem stilu. To pa ni najbolj zanimiva lastnost Nare. V določenih zaščitenih območjih sredi ulic in parkov prosto živijo jeleni in srne. Sobivajo s človekom. Najprej ti je to nenavadno in čudno, ampak se hitro navadiš, da na pločniku poleg nas turistov strumno koraka še kakšen goden jelenji samček ali brhka srnica, ki te prosita za hrano. Hraniti jih je zabavno, ampak postanejo pa kar agresivne, če jim ne ustrežeš. Začele so nas cukati za oblačila in nam pojedle zemljevid parka iz rok. Naprej smo šli z google mapsom in brez hrane.

V Nara parku imajo poleg živali še eno posebnost. V ogromnem templju imajo skritega največjega Budo na Japonskem. Mogoče bi ob tem omenil še nekaj o japonski religiozni usmerjenosti. Točen procent sem izbrskal iz wikipedije, razloge pa so nam povedali v Kyotu (spet Samurai muzej). Na Japonskem prevladujeta dve veri: šintoizem (cca. 70%) in budizem (cca. 67%). Kako je mogoče, da imata skupaj več kot 100%? Ker večina Japoncev prakticira obe veri. Živijo in molijo šintoistično, pogrebe imajo budistične. Glavni razlog religiozne simbioze je pa ta, da nobena od teh dveh ver ne zapoveduje verovanje v samo enega Boga. Tukaj se močno razlikujejo od našega krščanstva. Kakorkoli pogledano – priporočamo obisk največjega Bude na Japonskem. Nara park je na splošno zelo lušten izlet. Paziti se morate samo parkirišč, če ste z avtom. V parku ti za cel dan vzamejo 1500 jenov, kar smo jim dali prvo popoldne. Nato smo pametno parkirali še izven parka, blizu našega hostla, kjer je pisalo, da je cena 1000 jenov na dan – praktično zastonj. Če bi prebrali vse napise, v japonščini seveda, kjer piše, da od 26.10. – 24.11. ta tarifa ne velja in je treba plačat 500 jenov na uro. Na koncu smo namesto 1000 jenov plačali 7500 jenov. Iz jeze smo se prestavili še na tretji parking, kjer smo plačali dodatnih 1000 jenov. Torej za 2 dni Nare: 10.000 jenov parkirišč. Lepa igra :).

Hvala Budi, da imamo na naslednji postaji že rezervirano parkirišče. Gremo k menihom v Koya-San.

Koyasan – Čakajoč menihov

V Koyo smo šli z največjimi pričakovanji. Želeli smo si nove izkušnje, prenočevanja v templju. Že sama rezervacija je bila skoraj misija nemogoče, a na koncu smo po kopici neodgovorjenih mailov in neuspelih telefonskih klicih Tinkinih japonskih kolegov, je preko interneta rezervirali Fukuchi-in samostan, kjer so nam obljubili:

• Spanje v samostanu pri menihih,
• jesti njihovo domačo vegansko hrano,
• piti njihovo doma pridelano pivo (to sem pričakoval zgolj jaz),
• delno doživeti njihovo asketsko življenje,
• spremljati njihove molitve… no, najbolje, da se ustavim.

»Samostan« je bil bolj podoben hotelu in ne duha ne sluha o menihih. Jedli smo res slab tofu (iskreno niti ne vem, če obstaja dober tofu) in v vsako jed vtaknejo morsko travo, ki ima res specifičen okus. Na splošno smo uvideli, da nam veganski način življenja ni pisan na kožo, zato se ga bomo izogibali – jaz sem bil po tej večerji precej tečen in lačen. Pivo ni bilo domače, temveč je bil Asahi najverjetneje iz sosednje Lawson trgovine (ajde, gre skozi). Zunaj samostana sta bila na parkirišču parkirana dva avtobusa polna obiskovalcev nastanjenih v tem prestižnem templju brez menihov, kjer je check-in mogoč šele po 17:00 in check-out obvezen že do 9:00. Edina, ki je v dveh dneh videla meniha, je bila Tinka, ob organizirani jutranji molitvi, ki so se je udeležili vsi avtobusarji s šoferji vred, tako da je bil občutek podoben obisku muzeja v Hirošimi. Sklep zgodbe: menihe odsvetujemo ali pa smo imeli res nesrečo z izbiro »templja«.

V Koyasanu smo navkljub menihom imeli eno izredno izkušnjo. Naj se to sliši še tako zelo morbidno, ampak vrhunec je bil obisk pokopališča Okunoin z mavzolejem ustanovitelja ezoterične budistične šole, Kobo Daishija. Pokopališče leži sredi mirnega gozda, nad njim bdijo visoke ciprese. Grobovi so pokriti z mahom, v zraku je rahla vlaga. Ob potki so nameščeni toroti (guiding lights – lučke, ki ti kažejo pot). Vse skupaj ima pravljični pridih. Toroti so še posebej spektakularni ponoči. Mi smo šli kar dvakrat na pokopališče – enkrat podnevi in enkrat ponoči. Obvezen ogled za vse, ki se kadarkoli ustavijo na polotoku Kii.

Nachikatsuura in nekaj rekordov

Zahvaljujoč Okunoina smo Koyasan zapustili dobre volje. Naslednja postaja je bila Nachikatsuura in njihova znamenita ribja tržnica Katsuura. Na triurni poti do Nachikatsuure smo si zaželeli še nekaj postankov. Opravili smo tri:

1. Najprej smo se ustavili in občudovali največji torii (imenovan Otorii – Grand gate) na svetu v Wakayami ob reki Kumano. Velik je kar 33,9 m in je za spremembo narejen iz jekla in ne iz lesa. Tukaj smo se ponovno srečali z romarsko potjo Kumano Kodo (prvič smo videli oznake že v Koyasanu).  Baje da ena izmed najbolj znanih romarskih poti na svetu – zagotovo pa na Japonskem… od nas jo je poznala zgolj Tinka, ji se je pred potovanjem poučila z Lonely planetom.
2. Ustavili smo se v mestu Tanabe, kamor nas je zvabil njihov zunanji onsen – Tsuboyu. Vzameš številko in se greš kopat v kočo ob reki z majhno luknjo, kjer je termalna voda. Zelo radi se ustavijo romarji iz Kumano Koda.
3. Zadnja postaja je bil Nachi slap. Najvišji japonski slap, ki pada v globino 133 metrov. Za primerjavo: slap Savica je velik 78 metrov. Najlepši pogled je iz pagode Seiganto-ji, ki jo seveda renovirajo in tako nismo mogli posneti pagode s slapom v ozadju. Nas je pa rešil dron, ker začuda tukaj ni bilo no-drone zone in smo lahko naredili nekaj lepih posnetkov.

Ko smo končno prispeli v Katsuuro, smo želeli hitro spat, saj se ribji market odpre že ob 6:00 zjutraj in res ne bi želeli zamuditi akcije avkcije, kako se različne restavracije grebejo za najboljše tune. Ampak eno so želje, drugo realnost. Ko smo planirali, smo spregledali, da je ribji market vsak torek zaprt (slap face smiley). In mi smo seveda prišli v Katsuuro v ponedeljek zvečer. Katsuuro je bil temu primerno kot mesto duhov. Čeprav je restavracij ogromno, smo le s težavo našli eno odprto. V eni so nas zelo grobo odslovili (sumimo, da zato, ker smo bili tujci), druga je bila dražja od Sushi mame v Ljubljani, tretja je bila (tako kot 90% ostalih) zaprta in v četrti (restavracija Takehara) smo našli srečo in odlično tuno. Mogoče bi izpostavil še eno manj prijetno informacijo: v večini teh restavracij strežejo tudi kitovo meso. Navkljub moji želji, da preizkusim čimveč nove hrane, so ogrožene vrste no-go na mojem jedilniku. Tuna je pa bila odlična :).

Naslednje mesto je Kyoto. Lahko že zdaj povem, da je že po enem dnevu izpolnil in presegel naša pričakovanja. Ampak o tem kaj več v naslednjem zapisu.

Srnice na prostem

Nevarno hranjenje :)

Tempelj v katerem je buda 

Največji buda na Japonskem

Če splezaš skozi odprtino, boš imel srečo v življenju

Malo manjši buda mu dela družbo

Sprehod po pokopališču

Spokojno pokopališče

Počasi prihaja jesen

Večerja pri menihih

Večeri sprehod po pokopališču

Večeri sprehod po pokopališču 2

Otorii z dronom

Otorii brez drona

Tsuboyu onsen zunaj

Tsuboyu onsen znotraj

Nachi slap z dronom

Nachi slap s Sofijo

Renovacije

Tune v Kumamotu

Pa še selfie za konec