Neverjetna potovanja Sofije, Tinke in Urha

Obiska Ubuda sva se najbolj veselila in bala obenem. Najini spomini na to razgibano mesto so zelo pozitivni in po 9 letih še presenetljivo sveži. Takrat je bilo vse novo in atraktivno z relativno malo turistov, ampak po poročanjih drugih popotnikov naj bi se zdaj Ubud popolnoma spremenil. Mesto kjer vladata vrvež in kaos, v centru pa izstopa Starbucks. S cmokom v grlu smo šli na zadnjo postajo našega indonezijskega potovanja. Ampak kot se je izkazalo je bil strah odvečen.   Na vseh potovanjih si predvsem na zadnji lokaciji rada privoščiva. Tudi tokrat sva izbrala že kar luksuzni resort Alaya v središču Ubuda. Stilska soba s teraso, pogledom na riževa polja in v bližini bazena. Fantastična kombinacija in za 100€ na noč niti ne tako zelo draga. Osebje je bilo od začetka do konca neumorno prijazno in ustrežljivo, čeprav v resortu nisva nič zapravljala, ker je bilo vse vsaj enkrat dražje kot v bližnji okolici (za evropske razmere pa normalno - npr. Masaža Alaya 30€, zunaj na ulici...

Zdaj sva tudi midva prišla na svoj račun. Po vseh orangutanih, slonih in bolnicah smo končno le prispeli na Komodo. Otoki, morje, sonce, živali in potapljanje. Užitek za celo družino :). Pa gremo lepo po vrsti. KOMODO Prvi dan, ko nas je ladja od Scuba Junkie Komodo pobrala v Labuan Baju, da nas zapelje v njihov resort na Floresu, bi morali na testni potop. Tega zaradi premočnega toka nismo naredili, so nam pa v zameno ponudili ogled sončnega zahoda z ladje, in sicer poleg otoka z letečimi lisicami oz. “Fruitbats”. Letečih lisic je bilo na tisoče in ko je sonce zašlo, so začele s svojo migracijo z otoka na otok. Zares impresivni prizori. Poleg tega sem prvič v življenju lahko rekel: “to the batcave!”...ampak se nihče na ladji ni smejal :). Naslednje tri dni sva preživela v vodi in v čudovitem resortu, ki je že tretji od Scuba Junkieja - enega imajo v Mabulu, kjer sva bila pred sedmimi leti in enega na Kalimantanu, kamor bova še šla :). Naredila sva vsak dan po tri potope. Če...

Drugi dan v Padang Padangu smo vseeno izkoristili za obisk lokalne plaže Bingin. Saj smo vedeli, da je namenjena predvsem za surferje, ampak da je namenjena SAMO za surferje pa nismo vedeli. V bistvu je bil ta izlet kar močno razočaranje. Plaža je bila umazana, morje penasto in polno alg, nenormalno strm dostop do plaže pa je vodil skozi ruševinaste in zapuščene hiše. Hitro smo se pobrali nazaj v naše bungalove in se vrgli v preverjen bazen :). Popoldne smo šli spet v bolnico v Denpasar na zadnji pregled. Zdravnica je bila navdušena kako se je Sofija pozdravila. Ima že normalno peristaltiko, nič napenjanja. Pregledala je še ušesa in pljuča - vse OK. Pripravljena je za nadaljevanje poti :). Sofijino hitro okrevanje in naše splošno trenutno zdravje smo želeli proslaviti na edini razumni način - z morsko pojedino v Jimbaranu :). Vas Jimbaran leži nekaj kilometrov južno od Denpasarja in slovi po svoji morski kuhinji. V plejadi restavracij, ki so locirane tik ob morju se človek ste...

Morje, sonce in zrak - končno pravi Bali :). Še isti dan, ko so nas odpustili iz bolnice, smo se peljali direktno na plažo. Dobra stran našega obiska Denpasarja je bila ta, da smo že bili bližje Bukit Peninsuli. Kako smo prišli tja? Avtobus? Vlak? Ladja? Taksi? Nič od tega. Zadeve sva se lotila bolj enaindvajsetstoletno - uporabila sva UBER (tukaj uporabljajo tudi GRAB, ki je baje še bolj ugoden, ampak nama je Uber bližji). Hitro in efikasno. Vpišeš, klikneš in čez 5 minut te že čaka prevoz od hiše do hiše. Za trikrat manjšo ceno kot npr. taksi. Vem da to mogoče podira vse potovalniške kodekse kot so “z avtobusom je večje doživetje” ali “podpirati je treba lokalna prevozna sredstva” itd. Ampak tako kot se svet razvija, se razvija tudi popotovanje (ali pa samo midva z leti iščeva bližnjice :). Dovolj sedaj reklame za aplikacije, itak že preveč visimo na telefonih. Prvi dan smo imeli vratolomne načrte - takoj po zajtrku najeti skuter, do kosila obiskati pet različnih plaž, obisk t...

Potovanja so hecna stvar. Najin moto je vedno bil, da je sama pot cilj in ne končna destinacija. Če vsaj malo ne uživaš v natlačenem chicken busu sredi Nikaragve ali v nestabilnem kanuju, ki ga na odprto morje vodi enooki domačin na Filipinih ali na superhitrem katamaranu sredi nevihte stoletja na Hondurasu ali na nočnem avtobusu, ki ga sem pa tja oropajo oboroženi gverilci v Gvatemali, potem potovanja niso zate. Del potovanj so in bodo nepričakovani preobrati, zapleti in situacije. In teh sva imela že mnogo. Ponavadi so bili krivi zastareli podatki v lonelyju, hecni nesporazumi ali pa kakšne osebne težave, kot je hranjenje z morskimi prašički v Peruju ali jesti hrano v Mehiki brez da po njej poplakneš s tekilo. Tokrat smo primorani spreminjati načrte zaradi bolezni.  Sofija je imela dva dni vročino, drisko in bruhanje. Klasični primer zastrupitve s hrano oz. z bakterijo. Ko se to zgodi odraslim je težavno, ampak premostljivo saj točno vemo kakšen je postopek - veliko vode, ...

Prav je, da to objavo začneva s potjo iz Tanghakana v Bukit Lawang. Da bi se izognili daljši vožnji je naš šofer predlagal, da gremo po bližnjici. Seveda. Ti si domačin, zakaj bi ti oporekala? Pa gremo! Pot je bila vratolomna. Grozljive luknje, niti centimeter asfalta, udrtine od koles v velikosti otroka, kamni in skale, živali, itd. in kaj je še najbolj zanimivo - v skoraj treh urah vožnje so nasproti prišli samo en jeep, tovornjaki in skuterji (mi smo bili v osebnem avtomobilu). V nekem trenutku sva vklopila GPS in si oddahnila, da je do Bukit Lawanga samo še 11 km, nato pa se zgrozila ko je napisalo 43 minut. Fino :) BUKIT LAWANG Bukit Lawang nas je že od samega začetka ujel v svojo mrežo preprostosti. Majhna vasica leži ob reki in v objemu deževnega pragozda ter uničujočega nasada palmovcev. Na splošno se nama zdi, da smo veliko premalo (oksimoron? :) ozaveščeni o škodljivosti nasadov palmovcev. Ne vem točne številke, ampak v Indoneziji so zagotovo posekali že vsaj tretjin...