Japonska 2024 - Kyoto in poizkus ogleda japonskih Alp

Kyoto - kulturno središče Japonske

Očitno je pisanje bloga postalo zelo popularno v naši družini. Tokrat sem moral prepustiti pisanje Tinki, ki je že eno leto sanjala o Kyotu in zdaj, ko se ji je končno uresničil, bi bilo nepravilno od mene, da bi ji zavrnil to željo. Pa da vidimo kako bo to šlo:

TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG

Z dolgimi nosovi zaradi zaprte ribje tržnice smo se podali na pot proti Kjotu. Štiriurna vožnja se je zaradi številnih zaprtih cest (Japonski DARS je očitno zelo marljiv) dodatno zavlekla, a se nismo pritoževali, saj je bil deževen dan kot nalašč za premikanje med destinacijami. V Kjoto smo tako prispeli ravno za čas kosila in se nemudoma odpravili na njihovo najbolj znano tržnico oz. bolj ulico štantov s surovo in pripravljeno hrano – Nishiki market. Kaj kmalu smo opazili, da je Kjoto nedvomno zelo popularna turistična destinacija, saj je bilo na ulicah več zahodnjakov kot Japoncev in posledično gneča na vseh znamenitih predelih. Okrepčani z ribjimi in mesnimi dobrotami smo deževni dan izkoristili za muzeje. Urh je najprej Sofijo popeljal v svet mange in jo navdušil nad Dragom Ball-om, tako da ga zdaj zatopljeno prebira med vožnjami, kasneje pa smo se vsi skupaj potopili v preteklost in postali samuraji ter se preizkusili kot ninje z metanjem shuriken-ov v Samurai muzeju. Naj povem, da bi kot ninje pogrnili na celi črti. Dan smo zaključili s tepanyaki večerjo (jedi pečene na vroči plošči) v bližini hotela. Na tem mestu moram sama sebe potrepljati po rami in se pohvaliti za izbor hotela, ki je presegel vsa pričakovanja in nas navdušil s pogledom na čudovito pagodo Toji templja.

Naš drugi dan v Kjotu smo začeli ob sončnem vzhodu, da bi si še pred prihodom turističnih avtobusov in japonskih šolarjev ogledali znamenite rdeče torije templja Fushimi inari taisha. Zgodnje vstajanje je bilo poplačano in tako smo se dokaj v miru sprehodili skozi neskončno vrsto torijev do vrha hriba Inari. Boginja Inari je boginja žita in njeni seli so lisice, posledično so po vsem hribu posejane skulpture lisičk, ki v gobcu držijo snope žita ali ključe do shrambe za žito. Med potjo se odpre tudi lep pogled na mesto. Tako smo še pred zajtrkom dosegli dnevni cilj korakov:). Nadaljevali smo s sprehodom skozi starodavni predel Gion, znan po zabavi in gejšah, do templja Kiyomizu dera in po uličicah Sannenzaka in Nanenzaka, mimo pagod ter množice v kimone oblečenih turistov, pozirajočih na sto in en način. Meni osebno je bil kljub gneči ta predel izjemno všeč, saj je slikovit in grajen v tipičnem japonskem stilu z majhnimi lesenimi tradicionalnimi hišicami. Da smo nekoliko presekali kulturni program in zadovoljili želje vseh, sem Sofijo peljala v mipig cafe – kafič, kjer imajo miniaturne pujske, ki se ti pridejo namestiti v naročje in samo čakajo, da jih začneš čohljati. Urh je medtem prečesal Nintendo trgovino. Dan smo zaključili kot se za turiste spodobi – preoblečeni v kimone smo se udeležili čajne slovesnosti in se naučili kako se pripravi in postreže matcha čaj. Celotna ceremonija originalno traja tudi 4h in je polna simbolike, preciznih gibov in strogih pravil bontona. Poteka v tipični japonski sobi, kjer je izobešen slogan določene slovesnosti. Pri nas je pisalo »Ichi go ichi e«, kar pomeni ena priložnost, eno srečanje. Lepa izkušnja za vse.

Tretji dan me Urh in Sofija nista upoštevala pri jutranjem priganjanju, zato smo do templja Kinkakuji in njegovega zlatega paviljona prispeli sočasno s hordo ostalih turistov in ogled ni ostal v najboljšem spominu. Posledično smo tudi izpustili oglede nekaterih templjev, ki sem jih imela na programu (z izjemo Eikanado templja s čudovitim vrtom – žal so se javorji šele začeli barvati) in raje uživali na neobljudeni poti filozofov. To je Kjoto kot smo si ga zamislili. Popoldan smo se ponovno razdelili, Urh in Sofija sta potešila željo po arkadnih igrah, sama pa sem se potepala po ulicah in templjih Giona. Ponovno združeni smo povečerjali v najboljši Izakayi na našem potovanju – one man band gostilnici, kjer je lastnik tako kuhar, natakar kot barman in na krožnike pričara najokusnejše jedi. Vse za zelo dostopno ceno (55eur za vse tri s pijačo vred).

Od Kjota smo se zadnji dan poslovili po ogledu Arashiyama bamboo foresta in vrta Okochi sanso, urejenega v tipičnem japonskem slogu. Tokrat smo imeli dober timing glede gneče. O Kjotu lahko poročamo same pozitivne stvari. Edina stvar, ki smo se je naveličali, so ribe, alge, govedina, jajca in riž za zajtrk. Sofija je že preklopila na jogurt in muslije iz trgovine na vogalu.

TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG - TINKABLOG

Sploh ni slab zapis glede na petletno sušo pisanja. Bom še večkrat pustil puncama, da se razpišeta :).

Deževna Takayama

V Takayami smo najprej iz nobel hotela presedlali v študentski hostel. Če delamo spremembe, jih delamo v velikem slogu, saj smo si zdaj kopalnico in stranišče delili še vsaj z 20 drugimi sostanovalci.

V Takayamo nas je zvabila prekrasna panoramska pot čez japonske Alpe…spet pa deževni bogovi niso bili na naši strani. Okolico smo videli zgolj v nalivih in vožnja ni bila prav nič panoramska. Imeli smo še čas, da smo se ustavili v tipični starojaponski vasici po imenu Shirakawago, kjer pa smo po nekaj nedeževnih minutah ponovno naleteli na hladno prho, ki se ni ustavila do naslednjega dne. Tako se tudi nismo odločili za pot do vasice Ainokure, ki bi naj bila še lepša. Vendar v dežju verjetno nič kaj mikavna. In smo šli domov v hostel, kar je bila po eni strani še sreča. Ko smo se vrnili, nas je namreč pričakala zajetna lužica sredi sobe. Dež nam je sledil tudi v sobo :). Streho so hitro popravili in nam postlali nove futone, mi pa smo tako preostanek dneva preživeli v hostlu ob igranju Dixita in obisku sake trgovine, kjer sva degustirala kar nekaj različnih sakejev, da sva imela dobro podlago za večerjo. Nisva preveč navdušena nad tem zvarkom, ampak v deževnih dneh vseeno paše :).

Torej japonske Alpe zapuščamo z grenkim priokusom (pa ne zaradi sakeja). Vendar nas še čakajo zanimivi dnevi. Gremo do največje gore na Japonskem!