Japonska 2024 - Zaključni tris POP kulture, naravnih znamenitosti in moderne urbane džungle

Zadnji teden našega potovanja smo si po navadi splanirali bolj ležerno. Letos pa smo načrtovali po Japonsko, brez pavze. Moja aplikacija Health me zadnje tri tedne hvali, kot da bi se pripravljal na ljubljanski maraton (povprečje 10 km na dan). Prejšnji prispevek sem končal s tem, da se bomo premaknili proti gori Fuji. Še prej smo se ustavili v bližini Nagoye na mojo in Sofijino željo.

Ghibli park – lepote anime

Obisk Ghibli muzeja v Tokyu je bila moja velika želja. Na žalost pa s to željo nisem edini in karte zelo hitro plahnijo. Ghibli muzej v Tokyu je bil v trenutku razprodan (isto se mi je zgodilo z Nintendo muzejem). K sreči pa so Tinkini japonski kolegi povedali, da se je z oktobrom v Nagoyi odprl nov Ghibli park. Preden povem kaj več o parku, bi na hitro razložil še kdo ali kaj sploh je Ghibli.

Ghibli studio je eden izmed najbolj kultnih (če ne celo najbolj kultni) studio za produkcijo kakovostnih Anime filmov. Imajo popolnoma svoj slog, ki prepleta zgodbe vsakdanjih ljudi z mističnostjo, ljubezen do detajlov (predvsem hrane), nežno glasbeno podlago in nepozabne like. Seveda sem moral moji dve pripraviti na park in smo zato doma gledali filme Totoro, Kikis delivery service in Arriety. Sam sem si ogledal še nekaj več filmov, med katerimi bi izpostavil Grave of the fireflies, ki je eden izmed najlepših in najtežjih anime filmov, kadarkoli narejenih. Posebnost Ghibli filmov je tudi ta, da ne slonijo zgolj na akciji in na petju, tako kot večina Disneyevih filmov. Izpostavljajo vsakdanje tegobe in zelo podrobno pričarajo početje vsakega lika (sploh Arriety je odličen primer tega). In park je bil točno tak. Ni bilo vlakov smrti, ni bilo akcije, ni bilo napetosti. Sprehajal si se med svetovi svojih najljubših junakov in užival v podoživljanju njihovih dogodivščin. Ogledali smo si tudi en kratek anime v japonščini in ga razumeli. To je Ghibli. Enim je všeč, drugim ne. Nam je bilo zelo všeč:).

Fuji brez kape

Pozno popoldne smo prispeli v mestece Shizuoka. Naš plan je bil, da si že isti dan ogledamo Fuji iz razgledne točke na obali. Tokrat nas celo ni zafrknilo vreme. No. Na nek način nas je, saj se na Japonskem sončni zahodi zgodijo zelo hitro. Ob 16:30 smo prišli v Shizuoko, ob 17:10 je bila že trda tema. Slike Fujija so temu primerne. Ja nič, gremo v hotel in poskusimo ponovno srečo naslednji dan. Naš cilj je bil ogled Fujija s treh različnih jezer.

Jezero Ashi. Končno smo videli Fuji v vsej svoji veličini. Pogled nanj je bil … drugačen kot smo si ga predstavljali. Na vseh slikah je imel belo kapo. In glej ga zlomka – po 130 letih se je letos spet zgodilo, da je v tem obdobju Fuji brez snežne kapice. Dober timing smo izbrali :). Na obrobju jezera smo obiskali rdeči Tori, ki stoji v vodi in nudi krasen kontrast vodi in drevesom na obali. Zaradi lepe narave in bližine Tokyja, je Ashi nekakšna japonska različica Bleda in zelo popularen. In ker je okus Japoncev dokaj specifičen, so na jezeru najbolj popularno prevozno sredstvo piratske ladje. Mi smo raje izbrali navadno, manj obljudeno ladjico.

Jezero Motosu. To jezero je najbolj znano po tem, da je razgled nanj viden na bankovcu za 1000 jenov. Za razgled se moraš podati na 280 m dolgo pot v hrib (je bilo kar strmo), zraven pa moraš za zaščito vzeti zvonec za medvede, ker se kar pogosto pojavijo v njihovih gozdovih. Opremljeni z zvoncem smo varno prišli na 30 minut oddaljeno razgledno točko, kjer se je prvič na Japonskem zgodilo to - da smo bili popolnoma sami. Verjetno je bil razlog tudi ta, da je bil Fuji v oblakih in da je pihalo kot da je sodni dan. Tako na vrhu poti nismo bili poplačani s stojenskim razgledom, se je pa vseeno odprl lep pogled na jezero (brez Fuji-ja). Naprej do zadnjega jezera.

Jezero Kawaguchi. Tako kot ima Triglav svoja jezera, jih ima tudi Fuji svojih 5. Če so triglavska manjša, neprevozna in težko dostopna, velja za jezera pri Fujiju vse ravno obratno. Obdana so z naselji in največja so okrog jezera Kawaguchi. S pagode v Fujiyoshidi smo ob sončnem zahodu za par trenutkov ujeli še zadnji pogled na Fuji za ta dan. Res je kot neka mistična figura: zdaj ga vidiš, v naslednjem trenutku pa več ne. Naslednji dan smo se s sprehodom ob jezeru poslovili od mogočnega vulkana in nadaljevali pot do končne destinacije – Tokyja. Aja, še to: naslednji dan smo iz slovenskih poročil izvedeli, da je Fuji končno dobil snežno kapico. Timing pa tak.

Tokyo – malo preveč vsega

Uf, po Osaki in Kyotu je naposled prišel na vrsto tudi Tokyo. Mesto je ogromno. Že dejstvo, da v njem in neposredni okolici živi 37 mio prebivalcev priča o njegovi enormnosti. V tem mestu smo preživeli 3 dni, začuda nam je bilo to celo dovolj. Verjetno smo bili že prenasičeni trušča in mest. Tokyo bom razčlenil glede na naše točke obiskov:

• Gotoku-ji Tempelj. To je tempelj, ki je najbolj znan po majhnih belih mahajočih mačkah. Cel kup jih imajo tukaj. Je bilo simpatično za videt, kupili pa nismo nobene, ker so bile dokaj drage (mini mačka 500 jenov).
• Dawn caffe. Restavracija, ki jo vodijo roboti. Ampak zgolj na videz. V ozadju se skriva odlična ideja, saj te robote iz svojih domov upravljajo ljudje s fizičnim deficitom. Zelo domiselno in inovativno. Poleg nas so snemali tudi reportažo za RTL, tako da bomo mogoče celo v kakšnem kadru :).
• TeamLab Planets. To je bil verjetno celo »highlight« Tokya. Odlična kulturno-tehnološka izkušnja za vsa čutila. Obvezno moraš vnaprej rezervirati termin, ker je vse dneve in vse ure razprodano. Od hoje v vodi, do objemanja velikih belih žog, je bilo vse zabavna izkušnja.
• Unicorn Gundam. Tukaj sva bila navdušena zgolj dva. Tinki ni bilo najbolj povšeči, da smo naredili polurni detour in si ogledali tega veličastnega robota. Nama s Sofijo je bilo to vredno :).
• Shinjuku okrožje. Ta okoliš me je najprej privabil z njegovo repliko Godzille, ki pa je bila eno veliko razočaranje, saj sploh ni izstopala iz trušča Shinjuku okolice. Še sreča, da nas je na poti tja lepo presenetila 3D mačka, ki zganja vragolije na enemu od križišč. Tukaj smo skočili še na razgledno točko na Tokyo Metropolitanu, kjer smo uživali lep razgled ob spremljavi klavirja.
• Shibuya okrožje. Tako kot večina turistov, smo tudi mi prišli v Shibuyo zato, da vidimo to zloglasno križišče: Shibuya Crossing. Parkrat smo šli čez, naredili nekaj selfiejev, nato pa šli v Starbucks nad križiščem in vse skupaj posneli še iz ptičje perspektive. Kar zabavno :). Prikladno je bil direktno zraven tudi kip verjetno najbolj znanega psa na svetu poleg Laike in Lassieja: Hatchiko.
• Meiji Jingu. Ogromen park sredi Tokya. Včasih prav paše, da tiste ogromne stavbe malo zamenjaš z zelenjem. Vmes so bili še neki templji, ki pa niso bili omembe vredni.
• Don Quijote. Don Quijote je veriga trgovin, ki mrgoli s suvenirji in hrano. Če je kdaj želja po spominkih, se na Japonskem obvezno zavije v Quijoteja. Pa še zabaven »Jingle« imajo (Donki ikuyo (Extended Version) - Bruno Mars x Don Quijote |ドンキ、いくよ エクステンデッドバージョン - ブルーノ・マーズ xドン・キホーテ)
• Tokyo Tower. Nekoč največji stolp na svetu, je letos šele na 24. mestu. Vseeno pa je s svojimi 333 metri večji od Eifflovega stolpa, kateremu je tudi arhitekturno podoben. Nočni razgled je bil vreden malo dražje vstopnine. Spet pa je treba, tako kot povsod na Japonskem, vse vnaprej rezervirati, drugače ne prideš na vrsto. Red in disciplina sta pisana z velikimi črkami.
• Ueno okrožje. Zadnji dan smo si vzeli bolj na »izi«. Obiskali smo park oziroma bolj močvirje/jezero Ueno, pustili sporočili za zanamce, nato smo se sprehodili še ob reki Sumida mimo stolpa Skytree (ki pa je največji stolp na svetu). Miren zaključek hektičnega Tokya.

 

Kar »natrpan« urnik bi rekel. Japonska nam je dala veliko. Navdušeni smo nad njihovo kulinariko, redom, čistočo in razmišljanjem. Hektika velikih mest nam ne ustreza preveč. Če bi še enkrat planirali, bi na urnik dodali še Okinawo za poležavanje in umiritev. Skupna ocena Japonske pa je vseeno zelo visoka. Južna Afrika je še vedno prva, druga Brazilija, na tretje mesto pa se je sedaj priboksala Japonska. Ja nič. Gremo gledat in planirat, katera država lahko naslednje leto premaga JAR. Sayonara Japonska!