Brazilija 2023 - Pod mogočnimi slapovi Iguazuja ☔

Deževni Foz do Iguazu

S težkim srcem smo se poslovili od Ria. Sploh zato, ker smo šli iz sonca v deževne kraje. Mesto Foz do Iguazu je cca. 1600 km oddaljeno od Ria in leži blizu argentinske ter paragvajske meje (pokrajina Parana). Glavna atrakcija tega mesta so seveda bližnji slapovi, ki spadajo med 7 naravnih svetovnih čudes. Slapove si lahko ogledaš iz brazilske in argentinske strani. Mi smo si ogledali obe strani, da lahko primerjamo. Bi pa za začetek napisal par besed o naši nastanitvi in prvih občutkih, ko smo prispeli.

Spali smo v čudovitem okolju, v Pousadi Agroecologica Guata Pora. Samo 15 minut peš oddaljeni od vhoda v nacionalni park. Soba čista, zajtrk dober in lastnik Jorge zelo prijeten, njegova mama je celo Slovenka (iz okolice Trbovelj). Smo pa imeli kar veliko nevšečnosti z vremenom in ko ima hudič mlade, jih ima več.

Vsak dan je imel precej dobrih, ampak tudi nekaj slabih strani. Pa gremo po vrsti. PS: slik tokrat ne bom komentiral, ker so itak povsod slapovi :).

Brazilska stran – prvo dejanje

Receptorka v pousadi nam je ob prihodu zagotovila, da bo vreme še najboljše zjutraj (čeprav je nam google kazal drugače in smo nameravali na slapove popoldan). Kupili smo najbolj zgodnje karte za ob 9h. Tako smo naslednji dan v največjem nalivu zjutraj prvič obiskali slapove na brazilski strani. Seveda ni bilo nikakršnega razgleda, prav tako so slike bolj megličaste. Je pa dejstvo, da na vreme ne moreš vplivati, lahko pa vplivaš nase in na druge. Iz jutranjega obiska slapov smo izvlekli maksimalno: po eno urnem sprehodu smo pod zloglasnim hudičevim grlom (Devils throat) opravili sprehod med in nad slapovi. Zares nora izkušnja, sploh v dežju in vetru. Ni bilo ravno idealno za slikat, je bilo pa zato toliko bolj zabavno.

Ker nam je ostal celoten popoldan, smo se odločili, da si ogledamo še nekaj nadvse brazilskega: muzej voščenih lutk in dino park! Ja. To ni bila prva izbira na Tinkinem to-do seznamu, ampak tokrat je demokracija zmagala in ogledali smo si kar precej zabavne voščene lutke, s Sofijo pa sva sama še odtavala v čas Jure in Krede. S Sofijo priporočava obisk. Tinka se vzdrži komentarja. Dodaja le, da je popoldan nehalo deževati in bi morali poslušati google, ne receptorke (prvič).

Argentinska stran – veliko hrupa za nič

Drugi dan se je začel že dan prej. Tinka je receptorki povedala, da želi biti na argentinski strani že ob 8:00, da se izogne gneči. Receptorka ji je zagotovila, da bomo ob 8:00 tam, če štartamo od nas ob 7:30, čeprav moramo vmes urediti še dokumente na meji. Ko sem pogledal na Google maps, je pisalo, da imamo do slapov na argentinski strani 45 min vožnje. Seveda bomo zaupali izkušeni receptorki in ne svetlopolti Evropejki, ki je prvič v Braziliji. No. Že na meji je bilo jasno, da je imela Evropejka prav J (drugič). Na meji smo čakali 1h30 min, da smo prišli na vrsto za vstop v Argentino. Nato smo padli v največjo gnečo in postali del masovnega turizma, kjer smo se prerivali in bojevali za najboljše možne fotografije. Imeli nismo niti možnosti počasnega oddiha in vsrkanja trenutka mogočnosti slapov. Kar pa je razlog zakaj potujemo. Zgodilo pa se je še kar nekaj stvari: dobrih, zanimivih in slabih :).

Zanimivo: Na argentinski strani sva se s Sofijo spomnila, da se nisva namazala in Tinka je šla kupit sončno kremo. Ker seveda ni gledala na ceno in menjavo, je kupila edino sončno kremo, ki jo je našla. Vsem predlagam, da si najprej pregledajo valuto. 17.200 argentinskih pezotov je namreč 47€. Lahko samo povem, da pazimo na vsako kapljico te sončne kreme :D.

Dobro: na postajah, kjer si lahko počival in nekaj malega pojedel je bilo polno malih južnoameriških rakunov imenovanih Coatiji. Najbolj zabavno od vsega skupaj mi je to, da so zaradi njihove predrznosti, ker turistom kradejo hrano, ljudi zaprli v kletke. Vrhunska poteza, ki bi jo morali marsikje ponoviti. Živali na prostem, ljudje v kletkah. Lajkam.

Slabo: Na argentinski strani je najbolj zanimiv in spektakularen obisk podesta nad hudičevim grlom (Garganta del diabolo). Skladno z našo srečo na ta dan je bil prav ta podest zaradi narasle vode zaprt. Torej smo bili primorani narediti le dva alternativna pohoda (Circo Inferior in Circo Superior), ki pa sta bila daleč od spektakularnosti brazilske strani. Dan je bil sicer sončen, ampak slej kot prej si postanejo vsi slapovi podobni in po štirih urah hoje nam ta stran ni bila več posebna.

Ker smo imeli zaradi zaprtja poti do hudičevega grla čas do prihoda taksista, smo želeli vsaj še s čolnom obiskati slapove, pa tudi to ni šlo. Sofija bi morala biti 12+. Ja nič. Potem pa predhodno pokličimo našega taksista in gremo nazaj v Brazilijo.

Tukaj moram omeniti in pohvaliti našega vrlega taksista gospoda Sorrisa, ki definitivno spada v kategoriji dobro in zanimivo tega dneva. Čeprav je počasnejši od najbolj počasne kapibare ob cesti, je nadvse zabaven. Je navdušenec nad starim režimom (Bolsonaro), sovraži trenutni režim (Lula), namesto radia nam je predvajal ustno trobento, zabaval nas je z anekdotami in nas učil besed v treh različnih jezikih (portugalščina, španščina in guarani). Sploh ena politična opazka mi je ostala v spominu: »S politiko in vodenjem države je isto kot z vžigom avta. Če obrneš ključ v levo ne bo delal, če pa obrneš ključ v desno pa se avto vžge in lahko pelješ.« Nad komentarjem nisem imel pripomb glede na trenutno stanje v naši državi. Sorriso nam je tudi predlagal, da gremo obiskat še tromejo, če smo že na tej strani. In smo šli.

Marco des Tres Fronteiras smo si kot že omenjeno ogledali iz argentinske strani, ker je zastonj :). Iz razgledne točke vidiš Paragvaj in Brazilijo ter sotočje rek Iguazu in Parana. Prav tako vidiš novi most, ki ga je Bolsonaro zgradil v pičlih 4 letih, medtem ko so drugi režimi porabili 30 let zgolj za urejanje dokumentacije. Kot rečeno, Sorriso je jasno politično opredeljen :). Naredili smo nekaj fotografij in zaključili argentinski dan, ki je bil kljub vsemu kar zabaven.

Brazilska stran – drugo dejanje in nesreča

Od tega dneva smo si obetali največ in tudi dobili zelo veliko. Zelo veliko pa smo tudi skoraj izgubili. 

Googlova vremenska napoved ponovno ni zatajila, Tinka se je informirala in ugotovila, da lahko 3x na teden vstopiš v park pred njegovim uradnim odprtjem, torej že ob 6h. Bravo belopolta Evropejka! To je že bolj glasba po naših notah. Za ceno 120eur (za vse 3) smo dobili vstopnico in obilen zajtrk s čudovitim razgledom. Jutranjih obiskovalcev ni bilo veliko, zato smo si lahko v miru ogledali impozantne slapove brez hektike in drenjanja. Slapovi so nas tokrat popolnoma očarali. Nad njimi so se v meglicah ves čas pojavljale mavrice in še polepšale že tako osupljivo kuliso. Napravili smo nekaj zares dobrih slik. Bili smo celo tako pogumni, da smo si upali v No-Drone Zone poslati v napad našega malega drona. Tukaj se nam je zgodil manjši pripetljaj. Hello Karma.

Najprej smo se spretno ognili našemu prijaznemu vodiču, da smo bili že enkrat tukaj in da bomo šli bolj počasi. Ob prvi priliki sem krenil s poti in z dronom naredil nekaj zares veličastnih slik. Počutil sem se pogumnega. Nekaj metrov za prvim spustom drona sem tvegal še enkrat, saj smo bili bližje slapovom. Slika je postajala vedno lepša, vedno boljša, vedno ostrejša in naenkrat… listje, nebo, motnje in tema. Dron se je zaletel in padel neznano kam. Še dobro, da obstaja funkcija »Find my drone«, ki sem jo prvič izkoristil in po njeni zaslugi tudi uvidel, da dron ni padel v vodo, temveč je nekje na klančini ob poti. Vrnil sem se nazaj in zares je ležal na previsu med blatom in vejami. Filmsko. Seveda mi je v japonkah še spodrsnilo, ko sem šel ponj na previs, tako da sva oba skoraj pristala v globinah Iguazuja. Zgodba ima pa vseeno srečni konec, ker sva tako jaz kot tudi dron preživela.

Dronov a-test, če še deluje (izgleda, da ima poškodovano samo eno nogo), bomo opravili v Pantanalu, ki je tudi naša naslednja postaja. Gremo v lov na jaguarje!