Nikaragva 2013 - Cigare in kava

- November 27, 2013

Po mučnem potovanju sva zvečer le prispela v mesto, ki je v Nikaragvi najbolj znano po svojih tovarnah cigar - Esteli.

ESTELI
Esteli je prijetno majhno mestece sredi deževnega pragozda. Na najino srečo sva sem prišla ravno pravi čas, saj so univerzitete praznovale, v centru pa so imeli kulturni praznik (možno da je bilo oboje povezano). V vsakem primeru je to pomenilo ogromno stojnic z raznoraznimi stvarmi, predvsem pa seveda hrano. Na žalost midva nisva kaj prida uživala v njihovih nočnih aktivnostih, saj naju je oba malce zdelal prehlad. Sva bila pa zato čez dan toliko bolj aktivna.
V soboto sva bila na obveznem ogledu tovarne cigar, ki jih je v mestu več kot 60, nama je vodič določil eno srednje velikosti, ki pa ima vse kar potrebujejo velike. O celotnem procesu ne bi na veliko debatirala, dejansko pa delajo tukaj vse od fermentacije, selekcije kakovosti listov, zvijanja - vse ročno - tudi izdelava škatel in končna prodaja. Nepreizkušene robe pač ne kupujeva, zato sva si na koncu ogleda privoščila njihov zvitek in bila navdušena nad kakovostjo oz. predvidevava, da je to dobra roba, saj sva nekadilca :).
Naslednji dan sva spet izkusila čar njihovih avtobusov, saj smo za 12 km poti porabili malo več kot 1 h. Peljala sva se v narodni park Miraflor, kjer naju je sprejela lokalna družina in naju pogostila z zajtrkom. Nato je sledil 5 urni treking po tamkajšnjih hribih in dolinah. Ker sva imela španskega vodiča je za spremembo Urh bil tiho in je Tinka vodila pogovore. Pa tudi sicer bi Urh molčal, saj je že pri prvem ovinku švical kot v savni. Na poti sva bila deležna nekaj čudovitih razgledov, razgibane flore in favne ter za konec še kopanja v tolmunu pod slapom. Ena zanimiva anekdota: na poti smo srečali ogromnega zelenega pajka, v katerega bi se skoraj zaleteli. Najino vprašanje je bilo, če je pajek strupen - vodič se je le zasmejal in odmajal z glavo ter rekel: "Seveda ne! No... razen če se ga dotakneš". Nisva se ga dotaknila.
Po tem aktivnem dnevu je sledila večerna pot do Matagalpe, kjer sva v tretjem hotelu le dobila prenočišče. Zanimivo, zato ker v mestu praktično ni turstov.

MATAGALPA
Matagalpa naju je najbolj prijetno presenetila od vseh mest. Bivanje bi z lahkoto podaljšala za kak teden. Aktivnosti je v mestu in okolici na pretek. Mesto je stisnjeno med hribe obdane z deževnim pragozdom in z zelo razgibano strukturo. Ceste se vijejo navzgor in navzdol (kot San Francisco). Najin dan v Matagalpi sva izkoristila za ogled skupnosti, ki prideluje kavo. Matagalpa je namreč najbolj znana po kavi. Obiskala sva majhno vasico, ki leži v hribih in si s pomočjo lokalne vodičke (ki, glej ga šmenta, ni znala angleško) ogledala proces od rastline do končnega izdelka - kave. Gospa nama je nato celo v svoji skromni kuhinji skuhala skodelico kave. Prijetna izkušnja.

Z Matagalpo sva tudi končala najin aktivni dopust v celinski Nikaragvi. Bila sva kot dva japonska turista - 10 dni, 7 mest. Prijetno izčrpana se že pripravljava na jutrišnji odhod na težko pričakovane otoke in potapljanje na Islas de Maiz (Corn Islands). To pomeni 7 dni brez objav - juhu :)