Nikaragva 2013 - Surfanje v San Juan del Sur

- November 27, 2013

S težkim srcem sva se poslovila od Granade. Vso uglajenost, finost in lepoto tega majhnega mesteca (ki naju izredno spominja na Oaxaco) bova pustila za sabo in se vrgla v amerikanizirano surfersko naselje ob pacifiški obali. Ne sliši se nič kaj obetujoče, saj nisva surferja niti pristaša amerikanizacije, ampak sva bila na koncu vseeno prijetno presenečena.

Iz Granade sva se z busom odpeljala mimo Rivasa do najinega končnega cilja San Juan del Sur. Potovati v Nikaragvi je zares neverjetno. Za pičla 2 dolarja sva prišla iz Granade pa vse dol do pacifiške obale.Seveda je pot trajala ves dopoldan in postanek v Rivasu, ki pa sva ga izkoristila za sprehod po tržnici. V Nikaragvi sva do sedaj opazila, da gredo tržnice in avtobusne postaje z roko v roki. Koristno s prijtenim, sploh za Urha, da lahko spotoma kaj poje :)

SAN JUAN DEL SUR

Iskanje sobe v SJdS ni atomska fizika, saj so vsi hostel/hoteli/hospedaje v radiusu 500 m. Seveda pa velja pregovor - malo denarja, malo muzike. Tako sva dobila izjemno poceni sobo, vendar je opremljena slabše kot marsikateri slovenski zapor, AMPAK imava pa pogled na morje...z enim očesim...izza ovinka, če se dobro nagneš :).

Že prvi dan sva šla raziskovati okoliške plaže. Pot do plaže je zares fascinantna. Pol ure rukanja, metanja, stokanja in ciničnega smejanja na tovornjaku za prevažanje goveda po neasfaltirani cesti polni lukenj, blata in rečnih strug. Končni cilj pa upravičuje pot, saj se potem na drugi strani odpre veličastna surferska plaža - Playa Maderas. Prvi dan seveda nisva šla surfat, sva šla pa nekaj metrov na sprehod do naslednje plaže, kjer sva se spet srežala s standardnim problemom - s kom se pogovarjati na samotni plaži?!? Morje zaradi velikih tokov ni za kopat, je pa pravi raj za surfanje. Tako sva se danes prijavila na učne ure in se vsaj za nekaj sekund veselila jahanja valov. Ampak res samo za nekaj sekund :). Enostavno je prevelik trud, da se 15 minut spravljaš in pripravljaš za popolni val, potem te pa zmeče kot malega cucka. Ob tem lahko omenima, da se je bordal tudi nek domači koker španjel, ki je absolutno dlje časa držal ravnotežje kot pa midva. Pa še ploskali so mu...nama niso :). Je pa definitivno zanimiva izkušnja in z veseljem bi jo spet ponovila, ampak ker sva potolčena in poškodovana (tudi čustveno, ker naju je pes prekašal) bova zaenkrat ostala pri potapljanju.

Oba večera sva zaključila ob zares izvrstni hrani s pogledom na morje, sončni zahod in tokrat brez nikaragvijskega vodiča. Alles in allem - uspešen ogled surferskega mesta, kjer je večina ljudi skoraj preveč "kul" in postavnih, da bi se lahko kosala z njimi. Sva pa surfala! :)