Jordanija 2022 - Petra – veličastna v vsej svoji prostranosti

- April 27, 2022

Wadi Musa

Wadi Musa kot kraj ni nič posebnega. Je pa pomemben iz enega razloga – tukaj moraš prespati, da lahko zgodaj zjutraj začneš pustolovščino po imenu Petra. Kot vsi Slovenci (ki jih je v Jordaniji kar precej) želimo vse znamenitosti videti prvi, zato smo naredili načrt, da gremo v Petro že takoj ob 6:00 zjutraj.

Petra – prvi dan

Petra sama je ogromna in nemogoče jo je prehoditi v enem dnevu. Obvezno si moraš vzeti vsaj dva dneva ali pa za tiste s slabšo kondicijo tudi tri (brez nepotrebnih komentarjev prosim, vzeli smo dva dneva). Kaj smo prvi dan videli je najbolj smiselno razložiti po segmentih. Po vstopu skozi »Visitors center« imaš kratko 15 minutno hojo do vhoda v tektonsko premaknjeni kanjon po imenu Siq. Sprehodiš se mimo starodavnih simbolov, uničenih skulptur in visokih sten. Vrhunec Siq-a je zadnji prehod, kjer se ti skozi ozko špranjo počasi prikazuje obris mogočne zgradbe, ki je postala razpoznavni znak Petre. Kot bi prišel skozi maternico v svet, se ti na koncu prehoda začne bohotiti mogočna Zakladnica, še najbolj znana po filmski ikoni Indiana Jonesa in novodobnih Transformerjev.

Od zakladnice naprej imaš na voljo 8 pešpoti do raznih znamenitosti Petre. Mi smo si za prvi dan izbrali dve »hard« trasi (ocena je bila zapisana na zemljevidu iz Visitor centra, zato jim verjamemo). Najprej smo zavili levo na »High place of sacrifice«. Visoko nad vsemi so Nabatejci žrtvovali razne živali boginji gora, da se jim ne zgodi hudega (konec dneva so jih potem pohopsali drugi narodi in ne gorovje, tako da so mogoče žrtvovali napačnim bogovom). Mi smo na vrhu napravili postojanko za zajtrk z razgledom in kavico pri beduinih. Na poti navzdol smo seveda skrenili s poti in se pojavili v napačnem kanjonu. Teh mini lapsusov smo zdaj že vajeni. Vseeno pa smo do poldneva že počivali pri »Basinu« v osrčju Petre.

Kot da ta pohod ni bil dovolj, smo isti dan izvedli še pohod na najbolj spektakularni del Petre: Samostan. Do samostana vodi cca. 800 stopnic na katerih se gnetejo turisti, osli in vodiči. Predvsem pa moraš paziti pod nogami, ker osli radi pustijo del sebe na peščenih stopnicah. Se pa vsekakor splača prilomastiti do vrha – poleg samostana, ki je dih jemajoč in je nepojmljivo, kako so ga lahko svojčas izklesali v steno, je vredno obiskati tudi 10 minut oddaljeno panoramsko točko, ki vzame sapo s svojim daljnosežnim razgledom (ki ga mi seveda nismo imeli zaradi posledice peščene nevihte). To je bila tudi zadnja točka ogleda, saj smo bili po 20 prehojenih kilometrih utrujeni in smo odhlačali domov. Potrebno pa je na tej točki pohvaliti Sofijo, ki je brez pritoževanja prehodila vse najine začrtane poti. Ne bi se vsak otrok spustil na tako zahtevno raziskovanje. Jo je pa za pol urice »zmanjkalo« v barčku pri samostanu, da si je nabrala moči na pot nazaj.

Petra – drugi dan

Drugi dan smo si vzeli bolj v »izi«. Iz Visitors centra smo štartali šele ob 8:00. Kot navadni smrtniki. Pot do zakladnice je bila ista, nato pa smo se odcepili na desno turistično manj obljudeno pot, ki vodi mimo grobišč preteklih kraljevih družin (Royal tombs). Pot gre potem spet okrog gore, po strmih stopnicah in slabo označenih prelazih vse do višinske razgledne točke nad Zakladnico. Vsekakor se ti to splača obiskati, če imaš čas, da narediš lepo sliko zakladnice iz zraka. Lahko tudi plačaš vodiča, da te po bližnjici pelje na nižjo točko, ampak že zaradi same poti je vredno iti naokrog, saj se med potjo odpirajo krasno pogledi na Petro. Zlasti na eni točki, kjer je prijazen beduin postavil svojo kočo, lahko počivaš in piješ kavo s kardamomom in pogledom na amfiteater. To pa je bila tudi zadnja postaja v Petri, ki jo zapuščamo zelo zadovoljni.

Mogoče še beseda o tamkajšnjih prodajalcih, vodičih in lastnikih oslov, kamel ter konjev. Naučiti se je potrebno reci: »No thanks«. Vsak, ampak zares prav vsak ti želi ali prodati lokalne dobrine narejene na Kitajskem ali pa ti skrajšati muke s hojo in ti ponuditi enega od svojih sodoprstih kopitarjev. Saj razumemo – to delajo za preživetje, je pa tudi za turiste sila naporno. Tukaj bi izpostavil eno zanimivo anekdoto, ki se je za spremembo zgodila Tinki. Zaželela si je arabski šal, ker je naša naslednja postaja puščava. Prodajalec ji je dal na voljo tri vrste šalov:

1. šal iz poliestra narejen na Kitajskem, najslabša roba za 2 JOD,

2. šal iz bombaža narejen na Kitajskem, zelo slaba roba za 5 JOD,

3. ročno narejen prvovrstni šal, ki so ga ob polni luni na sredini ramadana sešile device iz Jordanije brez pregrešnih misli za 20 JOD.

Ok, mogoče je uporabil druge besede za zadnji šal. Ampak vsekakor sva želela tega ta kvalitetnega. In bi ga tudi kupila (za 15€, ker se znava pogajat), če Tinka v zadnjem hipu ne bi našla etikete, na kateri je pisalo »Made in China, 100% Polyester«. V sosednji trgovini sva kupila tri bombažne šale za 11 JOD.

Tako opremljeni smo pripravljeni na Wadi Rum in puščavo, ki je tudi naša naslednja destinacija.